Zdaj govori Nataša Golob v vlogi umetnostna zgodovinarka

»Gre za umetnost gledanja in tej nalogi umetna inteligenca – vsaj zaenkrat – še ni dorasla.«

»Zamejenost samo na zapise v slovenskem jeziku povsem priškrnjen pogled.«

»Vem, da je to, kar je zbrano v tej knjigi, daleč od popolnosti.«

»Mislim, da lahko za ta zapis, naslovljen Letania norica, predlagam dovolj natančen datum.«

»S to knjigo sem v resnici samo odgrnila zastor, ki je skrival literarna dela.«

»Zelo veliko stvari me še vedno preseneti.«

»Pri delu ni zaostajal, temveč kazal pot naprej dogodkom, ki so se odvijali.«

»Velik korak naprej in se ni oziral na to, kaj je mogoče v nekem blagem konservativizmu bolj sprejemljivo.«

»Hvala bogu, da je tako obsežen predgovor, da vsaj vem, za kaj gre.«

»Gospod, usmili se Retka, amen.«

»To je rokopis iz časa okoli leta 1000. Kam nas to pripelje? V isto časovno plast, v kateri so nastali Brižinski spomeniki in ti so tako v nekem smislu tudi paralela.«

»Nekdo je nekaj narobe napisal, nekdo izpustil pol stavka, nekdo se je zmotil in je bilo treba z nožičem napisano odstraniti in potem s 'tlačenjem' črk vstaviti manjkajoči del ali pa so na robu dopisali, kar je manjkalo.«

»Pri besedilih, kot so martirologi in legendariji, so morali prepisovalci fantazijo pustiti doma.«

»V armenski pisavi so prepisovalci našli znak za neki zvok, ki so ga hoteli zapisati, niso pa ga imeli v grški ali latinski pisavi.«

»Kje je tu vic?«

»Oba sta študirala pravo in iz tistega časa je ena ljubkih anekdot, ki mora imeti v sebi vsaj zrno resnice.«

»O Mariji kot kraljici nad vsemi je razglabljal že Tertulijan, Marijino čaščenje je prišlo do izraza v spisih sv. Avguština in sv. Ambroža.«

»To je kot kakšna detektivka, ki mi je velikokrat 'kravžljala' živce.«

»Rada bi zaokrožila in pokazala vsaj ljubljanske fragmente, saj se z njimi vendarle kaže intelektualna in kulturna politika v srednjeveških in renesančnih stoletjih v deželi Kranjski.«

»Prek svoje prezence govori o času in miljeju, v katerem je nastal, in tudi o miljeju in času svojega poznejšega življenja, ko ga je dobil v roke neki knjigovez, razdrl prodani ali podarjeni rokopis, stresel folije v škatlo in iz nje vzel tisto, kar mu je prišlo prav.«

»Fragment lahko stokrat obrnem, posnetek na računalniku povečam tako, da noben detajl ne ostane spregledan, pa mogoče lahko ugotovim samo temeljno osebno izkaznico.«

»Čeprav take menjave opažam tudi pri kopistih, ki so delali v Stični, me zelo veseli, da sem lahko z njimi nesporno povezala nekaj fragmentov.«